“Gledal sem Satana, ki je padel z neba…”

Esorcizem in molitve za osvoboditev

Pastoralna Beležka

GIAMPAOLO CREPALDI, NADŠKOF – TRŽASKI ŠKOF

Predgovor
1. Po dolgi molitvi in zbranem razmisleku sem presodil, da je primerno objaviti to Pastoralno beležko, ki se ukvarja s tematiko prisotnosti in delovanja satana, proti kateremu se Cerkev bojuje in z vsem svojim bitjem nasprotuje njegovemu delovanju ter na specifičen način to počne z obredom eksorcizma (izganjanja hudiča) in z molitvami za ozdravljenje in osvoboditev. Že pred nekaj meseci sem poskrbel za imenovanje skupine duhovnikov, ki sem jih usposobil za to delikatno službo. To, kar me je predvsem prepričalo, naj se podam na to pot, je bila zavest, ki je dozorevala na številnih srečanjih, da obstaja precejšnje število oseb, ki trpijo zaradi hudiča in prosijo Cerkev za duhovno službo in molitev. Poleg tega tudi nekatere raziskave – in sicer javne – prikazujejo naše ozemlje kot naseljeno z ljudmi, ki se predajajo satanizmu. Vsekakor, ne glede na nekatere podatke, ki so iz razumljivih razlogov težko preverljivi, ni nobenega dvoma o tem, da obstaja pastoralna nujnost priti naproti ljudem, ki prosijo Cerkev za milost molitve, da bi pridobili duševno zdravje ter ponovno našli življenjsko vedrino in mir. Pri tej pastoralni izbiri mi je vlil pogum predvsem Jezusov stavek: “Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba” (Lk 1 0,18). Izgovoril ga je v trenutku, ko so učenci Učeniku vzhičeno pripovedovali o sadovih svojih prvih misijonarskih izkušenj. Ko sem razmišljal o teh Gospodovih besedah, sem predvsem dojel, da je oznanjenje Božjega kraljestva vedno zmaga nad satanom, drugič pa, da je gradnja tega kraljestva nenehno izpostavljena pastem, ki jih postavlja hudobni duh. To je sodobnemu času zelo primeren poduk, s sposobnostjo opozarjanja na značilnost bojevanja, ki izrazito označuje kristjanovo življenje v Cerkvi. (Prim. Ap 12,7). Pri pisanju te Beležke sem se pogosto skliceval na Katekizem katoliške Cerkve, ki se posveča tej temi predvsem na številkah 391-395.

Satan, njegov greh in njegovo delovanje
2. Kdo je satan? Sv. pismo nam pomaga pri odgovoru na takO zastavljeno vprašanje s posredovanjem nekaterih dragocenih prvin. V pismu sv. Jude je namreč zapisano: “Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo velikega dne.” (Jud 1,6). V svojem drugem pismu nam sv. Peter govori o “angelih, ki so storili greh” in Bog “jih je strmoglavil v podzemlje in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe.” (2Pt 2,4). Bog jih je strmoglavil v podzemlje zaradi njihove svobodne odločitve, da se odpovejo Bogu: “… kajti hudič greši že od začetka…” (1 Jn 3,8); «On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži. (in 8,44). Vse te svetopisemske podatke je ovrednotilo izročilo Cerkvenega nauka, ki ga Katekizem katoliške Cerkve takole strne: “Zadaj za to odločitvijo (izbiro) nepokorščine naših prvih staršev obstaja glas, ki zapeljuje, nasprotuje Bogu in ju iz nevoščljivosti privede do padca v smrt. Sveto pismo in izročilo Cerkve vidita v tem bitju padlega angela, imenovanega satan ali hudič. Cerkev uči, da je bil to najprej dober angel, ki ga je ustvaril Bog. »Diabolus enim et alii daemones a Deo quidem natura creati sunt boni, sed ipsi per se facti sunt mali – Hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga po svoji naravi kot dobri, a so sami od sebe postali zlobni” (št. 391).

3. Katekizem katoliške Cerkve nam s kratkimi in dragocenimi namigi oriše tudi satanov greh in greh ostalih demonov: “Sveto pismo govori o grehu teh angelov. Ta «padec» obstaja v svobodni izbiri teh ustvarjenih duhov, ki so radikalno in nepreklicno odklonili Boga in njegovo kraljestvo. Odsev tega upora najdemo v besedah skušnjavca našim prvim staršem: «Postala bosta kakor Bog» (i Mz 3,5). “Nepreklicnost njihove izbire in ne pomanjkanje neskončnega božjega usmiljenja je vzrok, da greh angelov ne more biti odpuščen. »Po padcu zanje ni kesanja, kakor ni kesanj za ljudi po smrti.« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 392,393). Te trditve v Katekizmu nas učijo, da živijo sedaj v stanju korenite in nepreklicne zavrnitve Boga. In ne samo to: “Sveto pismo izpričuje pogubni vpliv njega, ki ga Jezus imenuje «ubijalca od začetka» (In 8,44), ki je skušal celo Jezusa odvrniti od poslanstva, prejetega od Očeta. «Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela» (1Jn 3,8). Glede na posledice je bilo najusodnejše med temi početji lažnivo zapeljevanje, ki je človeka zavedlo k nepokorščini do Boga” (Katekizem katoliške Cerkve, št. 394). Na tak način si satan in ostali demoni prizadevajo spodkopati in uničiti vse vrednote, ki delajo človeško življenje pošteno: resnico, dobro, pravičnost, usmiljenje in ljubezen. V Knjigi modrosti beremo:»Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki sodijo v njegov delež” (Mdr 2,24). Pod istim načelom Jezus Kristus opominja: “…Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!” (Mt 10,28).

4. Katoliška vera nas uči, da satan poskuša nad človekom izvajati svojo oblast in nadvlado. Ta nauk je Cerkev od nekdaj izpovedovala in oznanjala in Tridentinski koncil ga je potrdil v svojih sklepih, ki obravnavajo izvirni greh; ta nauk se izraža v liturgičnem obhajanju krsta in birme, kadar se pred izpovedjo vere vpraša krščenca ali birmanca, ali se odpove hudiču in vsem njegovim delom. Ta nauk je utemeljen v besedilih Sv. pisma, kjer je satan imenovan “vladar tega sveta” (prim. Jn 12,31; 14,30; 16,11), in celo “bog tega sveta” (2Kor 4,4). Še druga imena se uporabljajo za opis njegovih odnosov s človekom: Beelzebul (Belzebub) ali Belial, nečisti duh, skušnjavec, zloben in antikrist (Un 4,3). Sv. Peter ga primerja z rjovečim levom (1Pt 5,8), Razodetje ga opisuje kot zmaja v 1. Mojzesovi knjigi je opisan kot kača. Velikokrat se uporablja izraz hudič, v italijanščini diavolo iz grškega diaballein, (od koder izhaja diabolos), kar pomeni povzročiti uničenje, ločevati, obrekovati in zavajati. Poleg tega ga Sv. pismo istoveti s posamezno osebo, pa tudi z legijo: “»Legija mi je ime,« mu je odgovoril, »ker nas je veliko,« tako vpijejo nečisti duhovi Jezusu v Geraški deželi (Mk 5 ,9); “hudič in njegovi angeli”, govori Jezus, ko opisuje poslednjo sodbo (prim. Mt 25,41).

5. V Sv. pismu, zlasti v Novi zavezi preberemo opozrilo, da oblast in nadvlada satana in ostalih hudobnih duhov nista omejeni le na območje človeškega, pač pa se tičeta celotnega sveta: “Mi vemo, …da ves svet tiči v zlu” (lJn 5,19). Te besede apostola Janeza namigujejo tudi na satanovo navzočnost in navzočnost ostalih demonov v zgodovini človeštva, ta navzočnost se krepi sproti, ko se človek in družba oddaljujeta od Boga. Poleg tega, če pozorno presodimo Kristusovo priliko o njivi, – njivo pa moramo razumeti kot svet -, o dobrem semenu in ljulki, nam bo jasno, da hudič seje zlo zato, da bi iz sveta izkoreninil dobro, ki je bilo tam že posejano (prim. Mt 13,38s). Dobro seme pa je treba gojiti in ga budno nadzorovati (prim. Mt 26,41; lPt 5,8), s postom (prim. Mt 17,21) in molitvijo: »Ta rod (demonov) se lahko izžene le z molitvijo.« (Mk 9,29) .

Kristusova zmaga nad Satanom
6. Temni scenarij, ki ga zarisujeta satanova navzočnost in njegovo delovanje, nas ne sme pogrezniti v obup in v strah, kajti vera Cerkve nas uči: “Vendar pa satanova moč ni neskončna. Satan je samo ustvarjeno bitje, močno zaradi tega, ker je zgolj duh, toda še vedno samo ustvarjeno bitje: graditve božjega kraljestva ne more preprečiti. Čeprav satan deluje v svetu s sovraštvom zoper Boga in njegovo kraljestvo v Jezusu Kristusu in čeprav njegovo delovanje povzroča veliko škodo – duhovne in posredno tudi fizične narave – za vsakega človeka in za družbo, vendar to delovanje dopušča božja previdnost, ki z močjo in blagostjo usmerja zgodovino človeka in sveta. Božje dopuščanje hudičevega delovanja je nemajhna skrivnost, toda vemo, «da njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu» (Rim 8,28)” (Katekizem katoliške Cerkve, št. 395). Iz vere prihajata tolažilna luč in sporočilo upanja, ker nas vera uči, da satan ne more ovirati gradnje Božjega kraljestva, v katerem se bosta na koncu v celoti izpolnili Očetova pravičnost in njegova ljubezen do bitij, ki jih je ustvaril, čeprav satanovo delovanje povzroča veliko škode posameznikom in družbi. Lahko celo rečemo s sv. Pavlom, da hudobni duh s svojim početjem prispeva k dobremu (prim. Rim 8,28) in da tudi to služi za gradnjo večne slave izvoljenih (prim. 2 Tm 2,10).

7. Popolnoma se zanesimo na to pomembno krščansko resnico: tudi če sta satanova oblast in nadvlada močni, nikoli ne bosta mogli izničiti naše svobode in naše odgovornosti kakor tudi ne bosta mogli zatajiti na nepopravljiv način Kristusovega odrešenjskega delovanja. To zelo lepo pojasnjujejo besede, ki jih je Jezus namenil Petru ob začetku pasijona: »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera» (Lk 22,31-32). V Očenašu nas Jezus opozarja, da moramo, zato da bi se rešili svojega položaja izpostavljenosti skušnjavam hudobnega duha, zaupno in vztrajno moliti. S prošnjami Očetu v Jezusovem duhu moramo glasno izpričevati svojo vero: Gospod stori, da ne bomo podlegli skušnjavi, temveč reši nas hudega in hudobnega duha!

8. Celotno zgodovino človeštva lahko upoštevamo v funkciji odrešenja, ki prinaša Kristusovo zmago nad «vladarjem sveta» (In 12,31; 14,30; 16,11). «Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!« (Lk 4,8), reče Kristus satanu. Na enem izmed najtežjih korakov svojega poslanstva tistim, ki so ga celo obsojali, da preganja demone v Belcebubovem imenu, Jezus odgovarja s temi, hkrati preprostimi in tolažilnimi besedami: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala. Če torej satan izganja satana, je proti sebi razdeljen – kako bo potem obstalo njegovo kraljestvo? … Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo» (Mt 12,25-28). Iz pisma Hebrejcem spoznamo, da je bil Kristus del človeškega rodu vse do križa «da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost» (Heb 2,14s).

Pastoralone smernice
9. V obzorju teh pomembnih svetopisemskih naukov in Cerkvenega nauka je zelo primerno opozoriti na nekatere pastoralne smernice splošne narave, ki so zelo koristne, zlasti za nas dušne pastirje pri opravljanju naše službe. Predvsem je pomembno, da so naše krščanske skupnosti o zgoraj omenjenih tematikah v krščanskem nauku podučene strogo teološko in pastoralno modro tako, da se najbolj poudari zlasti Kristusova zmaga nad demonsko stvarnostjo. Drugič: krščanske skupnosti morajo biti podučene in pripravljene sprejeti z ljubeznijo in spoštovanjem tistega, ki ga na tak ali drugačen način imajo za povezanega z okoliščinami, ki jih lahko pripišejo delovanju hudobnega duha, kadar pride k njim, da bi dobil podporo, nasvet in pomoč. Prav pomanjkanje pravega sprejetja pogosto potisne take trpeče osebe v neizogibnost, da iščejo razumevanja drugje in tvegajo, da bodo utrpele psihofizično in duševno škodo, pogosto zelo težke narave. Tretjič pa je treba take osebe povabiti, naj zaupajo v Jezusa Kristusa, kajti “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«” (prim. Apd 4, 12). Četrtič: treba jih je vplesti v osebno in učlovečeno izkušnjo vere, ki ji dajejo ritem pobožna molitev, poslušanje in sprejemanj Božje besede, udeležba pri zakramentih, zlasti pri evharistiji in spovedi, in usmiljena zavzetost za revne in trpeče. In končno ter v primeru, kadar se prepričamo, da načrtovano ravnanje ni rodilo pričakovanih sadov, ali da ne gre za duševno bolezen, moramo take ljudi opozoriti na možnost srečanja z duhovnikom eksorcistom.

10. Še posebej naj se duhovniki pri opravljanju svoje službe držijo spodaj navedenih pastoralnih smernic, ki so jih po objavi liturgičnih knjig modro pripravili italijanski škofje in obravnavajo obred eksorcizma:
a. “vernike modro in previdno opozarjati, naj ne iščejo senzacije in naj se izogibajo bodisi neumni lahkovernosti, ki odkrije hudičev poseg v vsaki anomaliji in vsaki težavi, kakor tudi racionalističnim predsodkom, ki vnaprej izključujejo sleherni poseg hudobnega duha v svetu;
b. opozarjati vernike na nevarnost, ki izhaja iz knjig, televizijskih sporedov in informacij javnih občil, ki za dobiček izkoriščajo široko zanimanje za nenavadne ali nezdrave dogodke;
c. spodbujati vernike, naj se nikoli ne zatekajo k tistim, ki se ukvarjajo z magijo ali izjavljajo, da imajo okultno ali paranormalno moč ali se jim zdi, da so deležni posebnih sposobnosti. Če bi bili v dvomu o morebitni navzočnosti hudičevega vpliva, se moramo najprej obrniti na razsodnost duhovnikov eksorcistov in na milostno oporo, ki nam jo ponuja Cerkev, zlasti v zakramentih;
č. predstaviti pristni pomen govorice, ki jo uporabljata Sv. pismo in Cerkveno izročilo in pomagati, da v kristjanih dozori pravilen pristop do satanove navzočnosti in delovanja v svetu;
d. opozarjati pri katehezi in v pridigah, da so vraževernost, magija in toliko bolj satanizem nasprotni človekovemu dostojanstvu in racionalnosti in veri v vsemogočnega Boga Očeta in v našega Odrešenika Jezusa Kristusa” (Italijanska škofovska konferenca, Predstavitev obreda eksorcizmov, št. 8).

Obred eksorcizma: smernice
11. Eksorcizem je javna in slovesna molitev Cerkve za zoperstavljanje hudičevi oblasti. V Katekizmu katoliške Cerkve preberemo sledečo definicijo: “Kadar Cerkev javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudega duha). (…) V preprosti obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan “veliki eksorcizem”, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem” (št. 1673). Bistvo eksorcizma je ukaz, dan hudemu duhu v Jezusovem imenu, naj zapusti obsedenca ali naj kraje, stvari ali osebe osvobodi svoje navzočnosti. Pri eksorcizmu se torej hudobnega duha ne vpraša, hudobnemu duhu se ukazuje. To je zakramental, ki deluje ex opere operantis ecclesiae oziroma zaradi molitvene moči Cerkve, ki moli’. *
*V Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve piše: “Zakramentali so sveta. znamenja, ki jih je ustanovila cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa ‘in druga znamenja” (št. 351).

12. Za izvrševanje te Cerkvene službe so po božjem pravu poklicani v prvi vrsti škofje – “Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone» (Mk 3, 14-15) – in z njimi tudi duhovniki, ki so od škofa prejeli eksplicitno naročilo, naj delajo eksorcizme. To morajo biti duhovniki, ki se odlikujejo po pobožnosti, znanju, previdnosti in neoporečnosti življenja (prim. ZCP. 1172 §1 in 2). Duhovniki esorcisti lahko sprejmejo posameznike, vendarle v mejah možnosti, ki jim jih je predstavil njihov župnik ali drug duhovnik, in so poklicani k delovanju po pravilih, ki so napisana pod številkami 13-19 v novem Obredniku eksorcizmov (De exorcismis et supplicationibus quibusdam). Duhovniki, ki jim je zaupana stalna služba eksorcista ali služba «ad actum», morajoto službo opravljati previdno in vedno pod vodstvom škofa svoje škofije, kateremu bodo redno poročali o opravljanju svoje službe. Esorcistu je prepovedano svojo službo razširiti na nekoga drugega, tudi če je duhovnik, kajti služba eksorcista ne more nikoli biti poverjena drugemu. Duhovnikom, ki niso pooblaščeni za opravljanje službe eksorcista, in laikom je prepovedano izgovarjati molitve za eksorcizem. Duhovniki, “ki niso eksorcisti», lahko molijo za osvoboditev oseb od zla in hudega duha, ne smejo pa eksorcizirati. Tako imenovane molitve za ozdravljenje ali osvoboditev ne smejo nikoli prerasti v eksorcizem. Škofijska skupina duhovnikov eksorcistov se pod vodstvom svojega moderatorja spopada z raznimi problematikami, ki so povezane z opravljanjem pastorale eksorcizma tako, da deluje na koordiniran in kolegialen način.

13. Za molitev eksorcizma, tako v obliki prošnje kot v obliki ukaza, moramo slediti novemu obredniku De exorcismis et supplicationibus quibusdam, ki je bil objavljen z odlokom Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov 22. novembra 1998; v italijanskem prevodu ga je objavila CEI (Italijanska škofovska konferenca) 25. novembra 2001. Med eksorcizmom so dovoljene kretnje, ki so značilno zelo zmerne, tako da eksorcizem «kaže vero Cerkve in preprečuje, da bi ga razumeli kot čarovniško ali vraževerno dejanje” (De exorcismis et supplicationibus quibusdam, št. 19). Obred mora potekati po pravilih pod št. 20-30 obrednika De exorcismis et supplicationibus quibusdam.

14. Duhovnik eksorcist bo začel obred eksorcizma šele takrat, ko bo dosegel moralno gotovost, da je osebek res obseden s hudim duhom, s pomočjo kriterijev, ki so tradicionalno v navadi za ugotavljanje podobnih primerov (prim. De exorcismis et supplicationibus quibusdam, št. 1 6) in ob svetovanju izvedencev v medicini in psihiatriji ki so, v vlogi svetovalcev, sestavni del Škofijske skupine duhovnikov eksorcistov. Če so pri osebi prisotne duševne ali telesne motnje, duhovnik ne bo opravil obreda eksorcizma, kljub temu pa bo sprejel trpeče osebe z usmiljenjem in jih bo priporočil Bogu. Če gre za mladoletnike, je treba zahtevati pisno avtorizacijo staršev, ki morajo biti prisotni med celotnim potekom eksorcizma. Na škofijskega eksorcista se lahko obrnejo vsi verniki iz Tržaške škofije. Samo izjemoma se lahko zatečejo k škofijskemu eksorcistu tudi verniki iz drugih škofij, če jih prej predstavi in jim da dovoljenje ordinarij, h kateremu spadajo. Pri upoštevanju posameznih primerov lahko tržaški škof odstopi od tega pravila.

15. Nekaterim laikom je dovoljeno, da podprejo eksorcista s svojo molitvijo. Nikoli pa ne smejo izgovarjati besed eksorcističnih molitev. Kakor je to navedeno pod. št. 35 Splošnega uvoda obrednika De exorcismis et supplicationibus quibusdam, pa so verniki spodbujeni, naj vneto molijo na način, ki ga predvideva obred. Zaradi delikatnosti zadeve in spoštljivosti do posameznikov sta prepovedani navzočnost medijskih sredstev in njihova uporaba.

Molitve za ozdravljenje in osvoboditev
16. Medtem ko je eksorcizem slovesna in javna molitev opravljena ob avtoriteti Cerkve, so molitve za ozdravljenje in osvoboditev zasebne narave. Lahko jih moli vsakdo, ki želi zase ali za druge Gospoda prositi ozdravljenja in osvoboditve od zlega in od hudega duha, z zaupanjem v moč Svetega Duha. Kongregacija za krščanski nauk je namreč pred časom določila, da: “vsak vernik ima pravico moliti k Bogu za ozdravljenje”. Take molitve so primerno sestavljene v okviru popolne zvestobe katoliškemu nauku in dovolj pazljivo, da ne morejo zdrsniti v obliko, ki bi lahko rodila dvoumnost in nerazumevanje. Po možnosti naj bodo take molitve opravljene v zasebnem okolju in v majhnih skupnostih.

17. Da bi organizirali občestvene in javne molitve za ozdravljenje in osvoboditev je potrebno škofovo pisno dovoljenje. Te molitve ne smejo na noben način biti del darovanja evharistije, drugih zakramentov in liturgije ur. Prepovedano je blagoslavljati posameznike z zakramentom evharistije, da bi s tem dosegli njihovo ozdravljenje in osvoboditev od hudobnega duha.

18. Javno izvajanje molitev za ozdravljenje in osvoboditev mora na svetih mestih voditi posvečen duhovnik; prav zaradi tega ne morejo zanje dati pobude in jih voditi laični verniki; ti bodo morali tudi paziti, da ne bodo polagali rok ali izvajali kretenj, ki so pridržane posvečenim duhovnikom, in da ne bodo blagoslavljali predmetov ali oseb preko omejitev in pravil, ki jih s svojimi odločbami postavlja Cerkev (Prim. Italijanska škofovska konferenca – CEI, Benedizionale, Rim, 1992, 18).

19. Ne sme se darovati svetih maš, poimenovanih za ozdravljenje in osvoboditev, kajti vsaka sveta maša je že kot taka vir ozdravljenja in osvoboditve. Lahko pa se sveta maša za to uveljavi tako, da se daruje maša poimenovana “Za vsako priložnost” (CEI, Messale Romano, Vatikan, 1983, 826 str.). Vedno je treba upoštevati, da mora biti sveta maša strogo ločena od obreda eksorcizma; vanjo se ne sme vnašati nobena oblika eksorcizma. To velja tudi za ostale liturgične molitve, kot so npr. obhajanje zakramentov, liturgija ur in čaščenje evharistije.
Zaključek

20. Ena tolažilna gotovost podpira Cerkev: “…glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen” in “Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela.” (In 16,11), (lJn 3,8). Križani in vstali Kristus je dokazal, da je močnejši od hudobca. Zmagi Kristusa nad hudičem se pridružuje Cerkev, ki je po Kristusu podedovala moč izganjanja hudih duhov (prim. Mt 10,1 in sledeče). Cerkev izvaja to moč s pomočjo vere v Kristusa in molitve (prim. Mk 9 ,29; Mt 17,19s), ki v specifičnih primerih lahko dobi obliko eksorcizma. V to zgodovinsko fazo Kristusove zmage se vrisuje perspektiva paruzije, drugega in dokončnega Kristusovega prihoda ob koncu zgodovine, proti kateremu je usmerjeno življenje kristjana. Tudi če je res, da se zemeljska zgodovina odvija še naprej pod vplivom «duha, ki zdaj deluje – kot pravi sveti Pavel – v sinovih neposlušnosti» (Ef 2 ,2) , verniki vedo, da so poklicani k boju za končno zmagoslavje Božjega kraljestva: «Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.» (Ef6, 1 2) .

Prevod: Jelka Daneu Cvelbar